Barva diamantov je ena od nekoliko najpomembnejših značilnosti, ki določajo vrednost plemenitega kamna. Bolj kot je diamant "čist", in sicer brezbarven, večja je njegova vrednost, vendar pa naravno obarvani diamanti kljub temu dosegajo večjo vrednost kot popolnoma prozorni diamanti. Po lestvici redkosti, od najbolj redkih do bolj zastopanih v naravi, si diamanti sledijo takole: rumeni, rjavi, brezbarvni, modri, zeleni, črni, rožnati, oranžni, vijolični in rdeči.

Pred vsakim naravno obarvanim diamantom je izkopanih 10 tisoče brezbarvnih. Naravno obarvani diamanti za svoj nastanek zahtevajo več od običajnih pogojev. Poleg ogljika je potrebna še prisotnost nekaterih drugih elementov, da bi v pravilni rešetkasti strukturi diamanta atom ogljika zamenjali drugi elementi. Zaradi takšnih spontanih anomalij so diamanti različno obarvani ter izjemno redki. Na obarvanost pa poleg prisotnosti elementov kot so bor, dušik in vodik, vplivajo tudi različna sevanja in dodatni pritiski.

Dušik je najpogostejši element, ki omadežuje diamante in jim doda rumenkast ali rjav odtenek. Zaradi prisotnosti bora je diamant obarvan modro, sevanje alfa valov pa je zaslužno za zeleno obarvane diamante. Prisotnost vodika daje diamantom vijolični blesk. Črni diamanti niso dobesedno črni, temveč imajo številne temne sestavine, ki dajo mračen videz.

Ameriški Draguljarski Institut (GIA- The Gemological Institute of America) je uredil standarde, po katerih se diamanti klasificirajo po obarvanosti ali čistosti. Medtem ko se pri brezbarvnih diamantih obarvanost gradira po stopnjah čistosti, torej po čim manjšem deležu vsakršne barve, se naravno obarvani diamanti posebej klasificirajo, s čimer se ovrednoti intenziteta prisotne barve.